Smer: morje!
Ah, to veselje, ki ga prinese nora poletna zabava! Prestavljanje v šesto na prazni hitri cesti v klimatiziranem avtu, medtem ko se vaša ušesa kopajo v hedonizmu popolnega zvoka najljubše melodije, tu in tam kakšno samodejno Garminovo navodilo in že ste na cilju! Zdaj je treba samo še izbrati parcelo in odpreti šotor, ki se postavi skorajda sam, ali pa klikniti na svojo elegantno hišico za kampiranje ali butično glamurozno nastanitev z zajtrkom brez laktoze in glutena, ki se prikaže pred vrati s skoraj nevidno silo; in kot češnja na torti – za konec še najnovejša guru joga med neškropljenimi oljkami in lokalnimi ovčkami.
A ni bilo vedno tako.
Yugo 45, sendviči s pariško in žepnina
Pred štirideset in nekaj leti je delavska družina z žepnino podjetja, namenjeno izključno obveznemu dopustu, nagnetla v avto po nekem čudežu toliko stvari, da vanj nisi mogel spraviti niti igle več. S skupnimi močmi so zaprli vrata in se nato končno odpravili – proti dolgo pričakovanemu morju. Lepo počasi po stari vijugasti cesti z odprtimi okni in obveznim postankom, da se kašljajoči Yugo 45 ne bi pregrel (in da se prežvečijo vsi mamini sendviči s pariško). Ko so kaseto v walkmanu obrnili že desetič, so kot junaki prispeli na cilj in skozi zrak se je zarezal zvok odprte steklenice piva.
V tem času je bila podoba kampa Kovačine povsem drugačna.
In bila je svetloba v kampu Kovačine!
Tu je goste davnega leta 1976 pričakal naš neomajni sedanji direktor, dolgolas in epohalnega videza. Takrat je bil še basist lokalnega benda. Delal je na recepciji kampa Kovačine in bil ena od prič prvih lenarjenj delavskega razreda, ki jih je predpisalo podjetje.
Majhna recepcija kampa Kovačine se je takrat nahajala ob cestici za današnjo picerijo, kamp pa se je raztezal od nje do današnje trgovine v kampu. Kamp Kovačine je lahko v tistem času sprejel največ 200 nudistov, ki so lahko uživali v razgledu na koze, ki so se ležerno pasle po terenu današnjih sodobnih parcel, in kupovali domače sardele in kozje mleko lokalnih tet v šestdesetih. Ponoči sta naš direktor Stevo in njegov kolega Ante skrbno prižgala svečo, delala obračune in razvrščala ročno napisane prijave. Pred odhodom domov sta si z rok umila večne sledi indigo papirja in morda tudi pred kratkim ulovljene ribe v našem majhnem kraljestvu lepih zgodb. V trgovinico kampa sta vstopila na skrivaj, vsak po svoj prigrizek.
Karavla nekoč in zdaj.
Na »karavli«, ki je danes priljubljeno kopališče kampa, so pred 40 leti počivali in svoje škornje zračili vojaki jugoslovanske vojske. Kakšni srečneži! Spali so lahko na vrhunski lokaciji, kjer se danes nahajajo sobe Tamaris, ob dobro založeni trgovini kampa Kovačine.
Prav tam, kjer je nekoč vojak Slavko z nalivnim peresom pisal svojemu dekletu romantično pismo, obsijano z oranžnimi sončnimi žarki, se zdaj na velikem otroškem igrišču zabavajo kratkohlačniki vseh starosti, ki lahko kadar koli brezskrbno stečejo tudi proti vedno dobro razpoloženi animacijski ekipi kampa Kovačine, medtem ko starši ob kavi mljaskajo odlične kremne rezine našega caffe bara Lanterna. Oh, ko bi vojak Slavko v škornjih lahko to vsaj sanjal!
Med prvimi v Jugoslaviji
No, ljubezen do dopusta v naravi je obstajala že prej, še preden je Thomas Holding, bodoči oče sodobnega kampiranja, premagal dva tisoč kilometrov prek ameriških prerij z okrog 300 kolonisti na volovskih vozovih in se navdušil nad poceni potovanjem v dobri družbi.
Prvi nudistični kamp se je pojavil leta 1934 na otoku Rabu, medtem ko je 20 let pozneje Jugoslavija štela 18 kampov, od katerih jih je bila polovica na Hrvaškem in ki so tega istega leta zabeležili 186.000 nočitev. Večino gostov so predstavljali domači turisti, prvi gosti kampov pa so bili Nemci in Čehi. V zlatih osemdesetih so nastanitvene zmogljivosti, namenjene delavcem, dosegle vrhunec in presegle številko 80.000 postelj.
Nazaj v prihodnost: kamp Kovačine v polnem sijaju
Privežite se, vzletamo! Prvim majhnim korakom našega kampa je sledil stabilen in neustavljiv razvoj. Indigo papir smo zamenjali s čipi, sveče pa z okolju prijazno razsvetljavo. Svoje zmogljivosti smo povečevali vsako leto, parcele smo uredili in ogradili z dišečim avtohtonim rastlinjem in jih obogatili z vodo in elektriko. Okrog devet sodobnih sanitarnih vozlov se dviga v nebo pisano cvetje kot v pravljici, električni polnilnici za avtomobile smo dodali pametne mobilne hiške, posebno skrb pa namenjamo otrokom in hišnim ljubljenčkom, ki imajo v kampu svoje sanitarije in igrišča. Danes okrog 150 zaposlenih skrbi za vrhunski dopust naših gostov, pri čemer je posebna pozornost namenjena wellnessu, masažam, bazenu, pedikuri, manikiri, trgovinam in restavracijam, ki so na dosegu roke, ob sledenju najnovejšim tehnološkim trendom, novostim na področju vse bolj sofisticiranih vozil, zadovoljevanju turističnega povpraševanja in seveda ohranjanju prijaznosti do okolja.
Ljubezen je obojestranska: narava in kamp Kovačine
Kot lahko vidite, se je veliko stvari spremenilo, a naravo smo ohranili takšno, kot je bila! Po ocenah naj bi petino mednarodnih turističnih potovanj spodbudila izrazita želja po spoznavanju narave, večina teh potovanj pa je zabeležena v kamping turizmu. Posebej je poudarjena povezanost kampiranja in narave, ker ni mogoče hkrati kampirati in biti nasprotnik narave.
V tem smislu je naša ljubezen velika in močna: ponašamo se s certifikati Modra zastava, Zeleni ključ, Ecocamping, ZelEn in ISO certifikatom za okolje, pred nekaj leti pa smo prejeli tudi nagrado za naj ekološki kamp na Hrvaškem.
Najboljši čas za kampiranje je zdaj
Ko boste zapuščali poliestrski kokon ob sončnem vzhodu s prizori in zvoki neokrnjenega zelenja, vam bo postalo jasno, da ne obstaja nič, kar bi se lahko primerjalo s kampiranjem, ki prebudi romantične predstave o pobegu od vsega in vrnitvi k naravi.
Izkušnja kampiranja – najsi vključuje prhanje pod slapovi in zgodbe ob ognju, bežanje pred mušicami ali komarji ali jeznim kmetom, ki ob zori teče za vami – vam bo dolgo ostala v spominu.
Ob razširitvi ponudbe vrst dopusta in možnosti potovanja v daljno sanjsko tujino ni boljšega zatočišča ali trenutka za razmišljanje o pomenu zdravja, notranjega miru in našega odnosa z naravo, kot je zdaj.
Trend dopusta v naravi se bo še naprej povečeval, mi pa ugotavljamo, da že zdaj obstajata dve vrsti kampistov: tisti, ki so kampirali v kampu Kovačine, in tisti, ki jim je žal, da niso!
Vse ostalo je zgodovina.
